S pisanjem in lepljenjem zanimivih prispevkov nadaljujemo v naši skupini na Facebooku:
Vabljeni :)
sobota, 02. julij 2011
0
komentarji
Meditation and the Brain 1/12: Activating the Brain's Compassion Circuits
A new facility dedicated solely to innovative therapy for individuals with aphasia, or the loss of speech resulting from neurologic injury, has been established at the University of Central Florida with an anonymous $25,000 donation.
The Aphasia House provides speech-language therapy in a setting distinct from a typical medical office. Each room is outfitted to resemble a familiar space in a home, including a kitchen, garden patio and garage. The rooms are designed to encourage natural conversations. UCF graduate students studying communication sciences and disorders provide individualized and group therapy under the supervision of certified clinical faculty.This is the only intensive program for persons with aphasia in the Central Florida area.
Approximately one million people in the United States, or one out of every 275 adults, have some type of aphasia, according to the National Aphasia Association. The most common cause is a stroke.
The facility is a dream-come-true for its director, Janet Whiteside, a clinical educator at UCF and Chair of the Board of Clinical Educators at the UCF Communication Disorders Clinic. Whiteside is an expert in her field. She received the 2010 Honors of the Association Award from the Florida Association of Speech-Language Pathologists and Audiologists.
Director Janet Whiteside makes notes while monitoring therapy sessions.
She is equally pleased that The Aphasia House is also an educational facility, where students gain experience implementing cutting-edge therapies for the condition. It is conveniently located in the Central Florida Research Park’s Research Pavilion. The UCF Communication Disorders Clinic is housed in the same building.
Thanks to the donation, Whiteside brought the first group of clients to the house this summer. Four individuals with aphasia resulting from either a stroke or brain injury are participating in a six-week Intensive Aphasia Program from June 21 to July 29.
Research has shown that personalized intensive therapy is especially effective in treating aphasia, so each client spends four hours a day, four days a week working directly with one or more student clinicians. The goal of the program is to increase the clients’ communication skills.
Whiteside closely monitors the therapy sessions, noting the clients’ progress and ways to adjust the therapies, which she shares with the students. She and the students also keep the clients and their family members well-informed by providing them with a copy of the protocol and explaining what is being done and why.
Clients sign in when they enter the house's living room.
The donation will help pay for running the intensive programs, education for those working at The Aphasia House and consultation with experts “to help us become the premier facility of its kind in the nation,” Whiteside said.
Those interested in learning more about the program at The Aphasia House may call 407-882-0468 or email www.ucfspeechlanguagetherapy.com for more information.
One day a son tells his father:
-Papa, do you want to run a marathon with me?
- And the father said yes.
They run their first marathon together.
Another time, the son asks:
-Papa, do you still run a marathon with me?
- And the father says yes, my son
One day, the son asks his father:
-Papa, do you want to run with me Ironman?
The Ironman triathlon is the most difficult:
to swim 4km, bike for 180 km and to run 42 km
And dad says yes
The story seems simple. Until, you watch the video ...
There is only one word to say: RESPECT
-Papa, do you want to run a marathon with me?
- And the father said yes.
They run their first marathon together.
Another time, the son asks:
-Papa, do you still run a marathon with me?
- And the father says yes, my son
One day, the son asks his father:
-Papa, do you want to run with me Ironman?
The Ironman triathlon is the most difficult:
to swim 4km, bike for 180 km and to run 42 km
And dad says yes
The story seems simple. Until, you watch the video ...
There is only one word to say: RESPECT
Na eni izmed prvih strani knjige The Diving Bell and the Butterfly Jean-Dominiquea Baubyja1 najdemo zbledelo črno-belo fotografijo. Na njej moški, ujet v invalidski voziček, na zdraviliški terasi gleda pokrajino, ki se odpira pred njim. Gre za idilično obmorsko veduto, negibnost oceana oriše notranjo umirjenost, v kateri sleherni človeški um najde mir in sprostitev. Vendar pa je za nas prizor dvoumen – fotografska tehnika namreč prikazano realnost splošči do te mere, da ni mogoče reči, ali je narava, ki jo opazuje, zares stvarna, ali pa je velika terasna odprtina zgolj kinematografsko platno, v katerega negibni subjekt nemo in nemočno strmi iz skorajda neposredne bližine.
Listamo naprej. Potem ko pisatelj (moški na opisani sliki) to osamljeno teraso zaradi spektakularnega razgleda, ki ga ponuja, poimenuje Cinecittà, navdušeno pripoveduje: »Na tem mestu bi lahko prebil cele dneve. Tu sem največji režiser vseh časov. Na strani proti mestu ponovno posnamem bližnje posnetke iz Dotika zla. Na drugi strani, proti plaži, predelam posnetke z vozičkom iz Poštne kočije, na morju pa rekreiram nevihto, ki maje tihotapce iz Ladjevja v mesecu. (…) Sem heroj Godardovega Norega Pierrota, moj obraz je umazano moder, venec dinamitnih palic obkroža mojo glavo.«2
Človek, ki mu pripadajo zgoraj napisane besede, je leta 1995, pri triinštiridesetih letih, ko je ravno dosegal poklicni vrhunec življenja kot odgovorni urednik svetovno znane modne revije Elle, doživel hudo kap in je ostal živ zgolj zaradi čudežev, ki jih nudi sodobna medicina. Njegovo stanje se imenuje sindrom zaklenjenosti: ko se je zbudil iz kome, je spoznal, da je skorajda popolnoma paraliziran. Ujet v svoje telo, nezmožen govoriti ali se premikati, je od tedaj lahko komuniciral zgolj z mežikanjem levega očesa, edinim delom telesa, ki je poleg polovično ohranjenega sluha nemoteno deloval naprej. Da bi bilo z Jean-Dojem sploh mogoče komunicirati, je terapevtsko osebje bolnišnice v kraju Berck-sur-Mer na severozahodu Francije ustvarilo unikatno metodo. Tisti, ki se želi z njim pogovarjati, mu narekuje abecedo, urejeno po pogostosti uporabe posameznih črk v francoskem jeziku (E – S – A – R – I … namesto A – B – C – D – E …), pacient pa mora pomežikniti z očesom na mestu, ko želi označiti, katero črko bo uporabil pri sestavljanju besede. Pogovor z njim je zato eno samo neskončno izmenjavanje kodiranih informacij, v najboljšem primeru aktualnih le za peščico oseb na vsem planetu. Prav na ta način pa je Bauby napisal omenjeno knjigo, ki je, če pomislimo, da pri takšni tehniki že samo en stavek vzame ogromno časa, v tej luči še toliko bolj občudovanja vreden dosežek.
Filmske priredbe knjižnih del so ponavadi zelo priročna stvar, tako za filmske studie kot za gledalce. Prvič kot ekvivalent scenariju predstavljajo idealno podlago za vizualno uprizoritev, kot drugo pa bistveno skrajšajo gledalčev čas, ki ga porabi za »konzumpcijo« dela (tako lahko Vzhodno od raja raje pogledamo v dveh urah Kazanovega filma, kot pa da bi se lotili Steinbeckovega romana na 700 straneh). Pri The Diving Bell and the Butterfly je nastanek filmske verzije vendarle bolj logičen od navadne profitno in pragmatično naravnane predelave teksta v sliko. Konec koncev, če glavni subjekt svoje okrnjeno doživljanje sveta poimenuje »moj lastni kino«3, potem je tisti vizualni aspekt zasidran že v samem jedru tega specifičnega avtorskega dela. Človeški subjekt, zreduciran na mono verzijo svojega vida in obsojen na popačeno obliko svojega sluha, pravzaprav v celoti predstavlja tisto, kar sta kamera in kinematografski projektor sama po sebi. Ne pozabimo, da je celo Gilles Deleuze v Podobi-gibanju4 prek Bergsona človeški perceptivni aparat označil kot nekakšen notranji kinematograf (»kot da bi že od nekdaj delali film, ne da bi to vedeli«), kar se pravzaprav do potankosti ujema z besedami, s katerimi se Bauby opiše v knjigi.
Vendar pa se je vizualne priredbe scenarija Ronalda Harwooda (ta ima v svojih vitrinah oskarja za Pianista Polanskega iz leta 2002) lotil človek, ki je v Združenih državah prej znan kot slikar in ne kot filmski ustvarjalec. Julian Schnabel, 56-letni ustvarjalec newyorške slikarske šole, notoričen zaradi svojih ogromnih platen, katerih verjetno najbolj znan kupec je Oliver Stone, je do The Diving Bell and the Butterfly (Le Scaphandre et le papillon, 2007) posnel dva filma. Basquiat (1996) je uprizoril življenje istoimenskega slikarja, Preden se znoči (Before Night Falls, 2000) pa tisto pesnika in pisatelja Reinalda Arenasa (igra ga Javier Bardem). Če imajo poleg biografskega značaja ta tri dela kaj skupnega, je to prav gotovo preokupacija z vprašanjem, kako svoje propadajoče vsakdanje življenje prenesti v nesmrtno simbolno sfero in s tem pustiti večno sled po tistem, ko fizična prezenca zapusti ta materialni svet.
Schnablu se je prav gotovo treba pokloniti za filmsko različico Baubyjeve zgodbe. Kljub temu da gre za francosko-ameriško studijsko produkcijo, mu je uspelo delu pridati precejšnjo osebno noto, saj ga je posvetil svojemu za rakom umirajočemu 92-letnemu očetu. A gre tudi za avtorsko noto: film The Diving Bell and the Butterfly je možno opisati kot Schnablov vizualni tour de force, ki svoje prepričljivosti ne gradi v etični razsežnosti, kot je to nekoliko predvidljivo počel sorodni film z negibnim protagonistom Morje v meni (Mar adentro, 2004, Alejandro Amenábar) ali na prisiljenem sočustvovanju z ohromelim junakom, kot smo to videli v zdaj že kar malce pozabljenem Moja leva noga (My Left Foot: The Story of Christy Brown, 1989, Jim Sheridan) z Danielom-Day Lewisom. In zakaj tudi bi? Baubyjevo knjižno delo je namreč zaznamovano z neverjetno mero humorja, kjer je temna plat pisateljeve eksistence izražena zgolj sugestivno, vsako popačenje pri reinterpretaciji pa bi se izkazalo kot obsojanja vreden grob poseg v originalno delo. Namesto tega je Schnabel skupaj z direktorjem fotografije Januszem Kaminskim (sicer bolj znanim po dolgoletnem sodelovanju s Stevenom Spielbergom vse od Schindlerjevega Seznama [1993, Schindler's List] pa do novega Indiane Jonesa [2008, Indiana Jones and the Kingdom of the Crystal Skull]) Baubyjevo »kinematografsko« polzavestno stanje prikazal z daljšimi prizori v prvi osebi, obogatenimi s flashbacki iz protagonistove preteklosti, ki trajajo bodisi nekaj stotink ali pa gre za zaigrane prizore v klasičnem filmskem smislu. Ta ekstremni, s subjektivnostjo pogleda zaznamovani pristop mu je omogočil, da je v praksi uporabil paleto raznolikih filmskih tehnik, ki smo jih prej vajeni iz kakšne avantgardne produkcije kot pa iz klasičnega narativnega filma (kar The Diving Bell and the Butterfly kljub vsemu še vedno je). Od ekstremnih povečav Baubyjevega očesa, ki latentno citira enak kader očesa Juliette Binoche v Modri (Trois Couleurs: Bleu, 1993, Krzysztof Kieslowski), naključnih in na videz ponesrečenih gibov, ki spominjajo na kakšnega Cassavettesa, ko teče za Petrom Falkom v Ženski pod vplivom (A Woman Under the Influence, 1974), do utripajoče izmenjujočih podob Stanleya Brakhagea, ki jih mora šele gledalec razporediti v časovno zaporedje in ki podajajo glavno asociativno referenco v filmu.
Zanimivo pravzaprav, da je pogumna uporaba prvoosebnih posnetkov tako v oči bijoča, če pomislimo, da je ta tehnika široko uporabljana v oglaševalski industriji, videoigrah (kjer se je z Doomom leta 1993 začel celo žanr prvoosebne akcije) in kot ena izmed režiserju razpoložljivih tehnik tudi v filmu (spomnimo se samo tovrstnih prizorov iz Biti John Malkovich [Being John Malkovich, 1999, Spike Jonze]). Prvo zares ekstenzivno uporabo subjektivne podobe, ki jo beleži kolektivni spomin, predstavlja Dama v jezeru (Lady in the Lake, 1947, Robert Montgomery) po zgodbi Raymonda Chandlerja, kjer celotno dogajanje od prve do zadnje minute spremljamo skozi oči protagonista Philipa Marlowa, delno pa tudi Temni prehod (Dark Passage, 1947, Delmer Daves), ko se prvi del filma odvije skozi oči Humpreyja Bogarta.
Julian Schnabel gre v tem nekoliko dlje, saj poskuša do potankosti simulirati videnje protagonista, vključno z mehaničnim aspektom uporabe oči, kot je mežikanje, delna zaprtost vek, zamegljen pogled in v nekem prizoru celo opazovanje lastnih trepalnic. Poskus doslednega gledanja skozi oči drugega je seveda nemogoča naloga, ker je gledalčev sprejem tovrstnih informacij vedno zreduciran in sprejet z bolj bogatim perceptivnim aparatom, ki ne vključuje samo širšega biološkega, ampak tudi drugačno intelektualno in kulturno ozadje. Že leta 1637 je René Descartes poskušal nekaj podobnega, ko je v Dioptriki opisal eksperiment, v katerem je nekega moža postavil v zatemnjeno sobo in mu naročil, naj pogleda v svet skozi špranjo, v katero je vstavil oko mrtvega človeka, ki naj bi mu zagotavljal nov pogled kot prizmo drugega. Tovrstna simulacija spodleti že zato, ker se sleherna zavest prej giblje na osi osredotočenosti, zbranosti in pripravljenosti kognitivne obdelave videnega, kot pa da bi bila zgolj serija objektivno materializiranih podob, ki jih je mogoče sekundarno preučevati kot fizične površine pravokotne oblike. Schnabel prav zaradi tega Baubyjevo videnje pospremi s podobami, ki predmete skenirajo z zoom objektivom, tresenjem in nevrotičnim gibanjem kamere ter zamegljevanjem ozadja za razliko od klasičnega filmskega kadra, kjer so nekateri predmeti postavljeni v ospredje, drugi pa ostajajo v ozadju in so dani v analizo gledalcu. S stališča tehnike snemanja je plodno opazovati, kakšno estetsko zadovoljivo izkušnjo prinesejo te podobe, ki jih je torej zavajajoče interpretirati kot simulacijo percepcije, temveč raje kot označitve. Brakhagevsko bledeče, mehko izginjajoče in ponovno vznikajoče raznovrstne serije podob imajo vendarle zgolj funkcijo opisovanja določenega sentimenta, ki bolj ali manj ustreza tistemu, kar se v subjektu v resnici dogaja. Jacques Aumont na nekem mestu kritizira prav to Brakhagevo fantazmo zajemanja neoporečnih podob, domnevno očiščenih jezika, brez predsodkov, brez vedenja, popolnoma nedolžnih, kot pri otroku, nad katerega še ni bil naložen jarem simbolizacije, podob, ki delujejo samo s svojo brezmejno močjo. Takšne vizije vendarle ni mogoče opisati drugače kot utopično.5
Prvoosebna perspektiva je v The Diving Bell and the Butterfly učinkovita, ker spravi v pogon gledalčev fantazmatski register. Podobe Baubyja (igra ga Mathieu Amalric) oz. nas samih, ko gledamo skozi njegove oči, se gradijo zgolj prek govora drugih, s pomočjo katerega si ustvarjamo imaginarno sliko o videzu telesa, iz katerega v času filma zaznavamo svet. Skupaj s filmskim subjektom lovimo odseve svetlobe, ki zrcalijo naš obraz na okenskem steklu kot nekakšno neživo prikazen, nenaravno izprijen produkt znanosti, ki v gledalcu povzroči strah pred videnjem lastnega atrofiranega telesa.
Odsevi v ogledalih, ki prikazujejo osebo na mestu, na katerem bi moral biti gledalec, še zdaleč niso izum filmske umetnosti, čeprav znotraj zgodovine medija The Diving Bell and the Butterfly s takšnimi potezami intuitivno primarno citira Damo v jezeru. V slikarstvu je v 17. stoletju Velasquezova mojstrovina Las Meninas (1656, danes v Madridskem Museo del Prado) povzročila splošni prevrat v mišljenju umetniških del. Platno uprizarja kopico dvornih oseb, v ozadju pa poleg uprizorjenega slikarja samega na steni vidimo ogledalo, v katerem jasno razločimo podobo kraljevska para, ki naj bi stal prav na mestu, s katerega mi kot gledalci zremo v umetnino. Foucault je trdil, da slika s to dimenzijo uprizarja odsotnost gledalca, Searle je položaj gledalca umestil v teorijo govornega dejanja, Mieke Bal je ob tem opozorila na nevarnost vsiljene interpretacije in dodala, da je to umetnino potrebno misliti v njeni vprašljivosti, tudi na splošno pa je bilo o kompleksnem reflektiranju gledalčevega položaja na osnovi tega Velasquezovega dela v zgodovini zlomljenih mnogo peres.6
S psihoanalitične perspektive Baubyjevo migetavo oko do potankosti ustreza opisu avtonomnega parcialnega objekta. Je organ, oropan telesa, ki ostane groteskno živ, tudi potem, ko je njegovo telo že umrlo. Celo Bauby sam v nekem trenutku izjavi, da je svojim otrokom postal kot »zombijevski oče«, v trenutku spoznanja, da bi se jim njegovo telo lahko zdelo nekaj, kar so do tedaj videli le v grozljivkah. V The Diving Bell and the Butterfly ta neumrljivi delni objekt prek prvoosebne perspektive pokaže svoj pravi značaj – izkaže se, da je v resnici ponotranjen, del nas samih, in da ne gre za neko neznano eksterno silo. Slavoj Žižek pravi, da je edini način, da se takšnega tujka znebiš, ta, da postaneš to tuje samo. Morda je prav realni Jean-Dominique Bauby moral umreti, da se je filmsko delo materializiralo na prvoosebni način, z njim pa smo se gledalci tako rekoč postavili v vlogo tega moteče neumrljivega očesa.
V poteku tega stanja biti lahko opazujemo, kako v tej interpasivnosti7 nekdo komunikacijo opravlja za nas (kot vnaprej posnet smeh v televizijskih serijah) in tako še enkrat reflektira mehanizme filmske komunikacije nasploh. In na koncu, če Žižek v prvih sekundah Sprevrženčevega filmskega vodnika (The Pervert's Guide to the Cinema, 2006) film opiše kot nekaj, kar nas nauči, kako želeti, potem podoba terapevtke, ki Baubyju (torej nam) ploščo z abecedo kot nekakšnimi sporočili iz onostranstva dobesedno tišči v obraz, pravzaprav ustrezno zajame tisto, kar film sploh podaja: koordinate naše želje. Po drugi strani pa je materinski lik, ki ga predstavlja, ustrezna metafora začetkov otroškega vstopa v simbolno skozi primarno socializacijo. Po tej liniji je v filmski različici The Diving Bell and the Butterfly iskanje vzporednic Baubyjevega vstajenja z rojstvom filma nadvse zabavno početje, saj oboje zaznamujejo revolucionarni prelomi, ki spreminjajo recepcijo realnosti skozi podobe: prehod iz teme v svetlobo, od statičnosti h gibanju, od tišine h govoru, da ne omenjamo Jean-Dojevega načina komunikacije, ki dobesedno »govori s pogledom«.
V samem jedru tega sporočila je na koncu vendarle mogoče najti ugotovitev, da gre tako pri gledalcu kot filmskem subjektu z vsemi realnimi ali potvorjenimi realnostmi v svojem najglobljem bistvu za nesrečna pogleda, zaslepljena s spektaklom, ki sta ga na takšen ali drugačen način prisiljena sprejeti v negibnem, priklenjenem stanju. Oba sta se naenkrat nemočna znašla v neki nočni mori, vzporednem svetu, ki jemlje pravo, izvirno mesto (in čas) bivanja. Genialno nori, a žal le fiktivni dr. Emmett Brown na nekem drugem mestu (v Vrnitvi v prihodnost, Back to the Future, 1985–1990, Robert Zemeckis) na popolnoma enak način razloži od strahu okamenelemu Martyju McFlyju njegovo izgubljenost v časovni zanki, ki moreče izkrivlja pravo realnost. To je simbolni svet, ki nima opraviti s stvarnostjo, nasproti njej so to zgolj sanje. Le da se mi kot gledalci lahko iz njih vsaj zbudimo.
1.
Jean-Dominique Bauby, The Diving Bell and the Butterfly, New York: Vintage, 1998.
2.
Prav tam, str. 29–30. Izvirni naslovi filmov: Touch of Evil, 1958, Orson Welles; Stagecoach, 1939, John Ford; Moonfleet, 1955, Fritz Lang; Pierrot le fou, 1965, Jean-Luc Godard.
3.
Prav tam, str. 45.
4.
Gilles Deleuze, Podoba-gibanje, Ljubljana: ŠKUC, Filozofska fakulteta, 1991, str. 10.
5.
Jacques Aumont, Les théories des cinéastes, Pariz: Armand Colin, 2005, str. 54.
6.
Glej npr. Mieke Bal, Branje umetnosti?, v Likovne besede, št. 69–70, 2004, str. 40–51.
7.
Slavoj Žižek, How to read Lacan, London: Granta, 2006, str. 23–24.
Fim v celoti:
http://watch-free-movie-online.net/links.php?id=46829&part=full
We help you find your mind’s unique balanced & harmonious state.
Our platform is Brain State Technologies™, the world’s most advanced neurofeedback / neurotherapy mind training system. It is highly effective, safe and non-invasive; utilising your mind’s natural mechanisms to find its own unique balance.
This natural balance allows you the focus, resilience, confidence, and peace in body and mind needed to shift out of old cycles and move ahead. When the mind is restored to its natural harmony, a wide range of emotional and functional troubles fall away.
Transcend limitations, chose reactions rather than being ruled by them, improve mental performance, and find your true nature. Discover how moving into a state of natural balance can improve your quality of life.
Vir in več: Symphonic Mind
Our platform is Brain State Technologies™, the world’s most advanced neurofeedback / neurotherapy mind training system. It is highly effective, safe and non-invasive; utilising your mind’s natural mechanisms to find its own unique balance.
This natural balance allows you the focus, resilience, confidence, and peace in body and mind needed to shift out of old cycles and move ahead. When the mind is restored to its natural harmony, a wide range of emotional and functional troubles fall away.
Transcend limitations, chose reactions rather than being ruled by them, improve mental performance, and find your true nature. Discover how moving into a state of natural balance can improve your quality of life.
Vir in več: Symphonic Mind
Art therapy is particularly helpful for people who find it difficult to communicate verbally, have suffered trauma or who are facing times of adjustment and change. An image or colours or textures can express complex thoughts and feelings that cannot be made sense of or put into words. As an unconscious form of communication the images made are seen and understood alongside and with the patient. For stroke sufferers, who may have been catapulted back to a state of helplessness and dependence and a world without words or meaning, this creative space is one which holds the potential for: self expression and non-verbal communication; the containment of feelings; and for finding form, colour, texture and meaning to the physical and psychological experience of stroke. Through absorption in the art-making process within the frame of the therapeutic environment, the individual may then begin to regain a sense of their capacity to combine thought and physical action.
The complexity of image-making takes into account physical, cognitive and psychological factors,
being well suited to the rehabilitation process. Art therapy offers a medium which bridges physical and
psychological experience, and enables:
• the formation of a narrative for the individuals experience of incomprehensible thoughts and feelings that may have no words, leading to greater understanding and awareness of what has and is happening, more meaningful communication, and the amelioration of anxiety and depression.
• the working through of losses, leading to acceptance of damaged parts of self: body and
mind, adjustment to limitations and a more positive outlook on life.
• the channelling of emotional and physical energies in a constructive and potentially coherent way, leading to a more courageous and flexible exploration of possibilities, and resulting in more adaptive responses to life’s challenges.
• the mastering of anxieties, contributing to feelings of autonomy, control, dignity and empowerment and the move towards independence and community.
Vir in več: CaseStudyStroke
The complexity of image-making takes into account physical, cognitive and psychological factors,
being well suited to the rehabilitation process. Art therapy offers a medium which bridges physical and
psychological experience, and enables:
• the formation of a narrative for the individuals experience of incomprehensible thoughts and feelings that may have no words, leading to greater understanding and awareness of what has and is happening, more meaningful communication, and the amelioration of anxiety and depression.
• the working through of losses, leading to acceptance of damaged parts of self: body and
mind, adjustment to limitations and a more positive outlook on life.
• the channelling of emotional and physical energies in a constructive and potentially coherent way, leading to a more courageous and flexible exploration of possibilities, and resulting in more adaptive responses to life’s challenges.
• the mastering of anxieties, contributing to feelings of autonomy, control, dignity and empowerment and the move towards independence and community.
Vir in več: CaseStudyStroke
AATA Review: EEG use during Art Therapy
Recently, the AATA journal published a study in which an investigator connected a client up to an EEG machine while they created art work. Click here to read more.
Related to using EEGs with clients during art therapy, there is a field of neuro-feedback that offers training on using EEG machines to control states of mind. Just as Art Therapy has an international yahoo chat group (AiT) - so too neuro-feedback practitioners share information over yahoo e-mail under the group name: Braintrainer. I signed up for their e-mails and discovered that there are specific brain signals which correspond to creativity, namely: theta. An interesting site on brainwaves can be found at this link.
Apparently, the brain can be trained to produce a higher frequency of certain brainwaves. I'm curious if art therapy could facilitate this training. There has been a rise in popularity of using EEG machines in therapy.
Some claim that artistic ability can improve through neurofeedback. There is even a BBC article describing how brain training can improve musicianship.
EEG machines vary in cost may be bought second hand. Chat groups, like the one mentioned previously would be an ideal place to find a used machine.
This video will give you an idea of what neurofeedback is and how it is used:
ponedeljek 15.03.2010, 18:50
Ljubezen, sreča in strast ob tednu možganov
Ljubljana - Z današnjim dnem se je že sedmič zapored pod okriljem Slovenskega društva za nevroznanost SiNAPSA začel teden možganov 2010 na temo Ljubezen, sreča in strast v možganih.
Razumevanje delovanja možganov lahko prispeva h kakovosti življenja posameznika in družbe, je povedala soustanoviteljica SiNAPSE Maja Bresjanac. Poslanstvo SiNAPSE, ki je začela delovati leta 2003, je ustvarjati razmere za delovanje nevroznanstvenikov in promovirati nevroznanost tudi v širši javnosti. V ta namen že sedmič zapored organizirajo teden možganov, kjer bodo javnost obveščali o napredku v nevroznanosti, o delovanju živčevja v zdravju in pri nevroloških ter duševnih motnjah in o pomenu raziskav živčevja za posameznika in družbo, je na današnji novinarski konferenci povedal predsednik in soustanovitelj SiNAPSE Grega Repovš.
Strokovni direktor nevrološke klinike David B. Vodušek je pozdravil delovanje Sinapse in po njegovih besedah ji je potrebno dati vso priznanje. Povedal je, da bo 21. stoletje po mnenju nekaterih raziskovalcev stoletje možganov, saj naj bi dokončno razvozlali delovanje možganov, je na današnji novinarski konferenci povedal Vodušek.
Stoletje možganov
Strokovni direktor nevrološke klinike David B. Vodušek je pozdravil delovanje Sinapse in po njegovih besedah ji je potrebno dati vso priznanje. Povedal je, da bo 21. stoletje po mnenju nekaterih raziskovalcev stoletje možganov, saj naj bi dokončno razvozlali delovanje možganov, je na današnji novinarski konferenci povedal Vodušek.
Predavanja in delavnice bodo potekale v Begunjah, Cerknem, Idriji, Jesenicah, Postojni, Kopru, večji del pa se bo dogajal v Ljubljani. Obiskovalci bodo dobili informacije o tem, kako možgani doživljajo ugodje, kako udejanjajo motivirano vedenje in naklonjenost. Udeleženci bodo govorili tudi o spolnosti, prehranjevanju, zasvojenosti in odvisnosti ter drugih "žgočih vprašanjih, ki zanimajo slehernega človeka", so zapisali v društvu SiNAPSA.
Vsak dan v Kinoteki
Vsak dan bodo gostovali tudi v Kinoteki na Miklošičevi, kjer bodo tematske filme spremili s kratkimi komentarji nevroznanstvenikov in drugih vabljenih gostov. Na ta način bodo združili učni in umetniški element, je na novinarski konferenci razložil vodja programskega sveta Slovenske Kinoteke Mitja Reichenberg.
Teden možganov je mednarodna akcija, katere pobudnik je Zveza za možgane Dana (Dana Brain Alliance). SiNAPSA pripravlja teden možganov v sodelovanju s številnimi partnerji, med katerimi so Slovenski svet za možgane, Znanstveno raziskovalni center SAZU in Slovenska kinoteka, Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani, Zveza evropskih nevroznanstvenih organizacij (FENS), Evropska podružnica Dana zveze za možgane (EDAB) ter številne druge organizacije in posamezniki.
Teden možganov je mednarodna akcija, katere pobudnik je Zveza za možgane Dana (Dana Brain Alliance), njen namen pa je sistematično obveščati zainteresirano javnost o napredku v nevroznanosti, o delovanju živčevja v zdravju in pri nevroloških in duševnih motnjah ter o pomenu raziskav živčevja za posameznika in družbo.
STA
Foto: Reuters
Foto: Reuters
Therapist-designed speech-therapy software providing unlimited, independent speech & language practice (for home or clinic) using proven therapeutic techniques for faster rehabilitation. Used by speech pathologists around the world since 1995.
Many stroke and brain-injury survivors don’t get enough insurance provided therapy for a full recovery and can’t afford additional therapy. Without ongoing therapy practice (such as with the Bungalow Software programs) patients often do not improve, and they may worsen, as shown in this graph of the results of a clinical study of aphasia software. Clinical studies show that software-based treatment can speed recovery enormously by providing the practice and repetition that researchers agree helps recovery.
If you need help figuring out which programs are most appropriate, contact us or use the online Therapy Advisor. We're happy to help.
Vir in več: Bungalow Software
Faster Recovery With Therapy Software
Many stroke and brain-injury survivors don’t get enough insurance provided therapy for a full recovery and can’t afford additional therapy. Without ongoing therapy practice (such as with the Bungalow Software programs) patients often do not improve, and they may worsen, as shown in this graph of the results of a clinical study of aphasia software. Clinical studies show that software-based treatment can speed recovery enormously by providing the practice and repetition that researchers agree helps recovery.Less frustration. More effective therapy.
One major obstacle to recovery is challenging the patient without frustrating them. If it's too challenging they won't be able to finish the exercises and become frustrated. If it's not challenging enough they won't retain what they are learning and may become bored. The Bungalow programs do more than simply grade the patient and show the correct answer. If the patient answers incorrectly, they usually get a hint (perhaps an explanation of what they did wrong, or the first letter of the answer). These hints, combined with many different skill levels (as many as 200) in each program allows patients to work a more challenging level without becoming frustrated. Studies have shown this leads to better retention of what they've learned. Read more about how it works >>If you need help figuring out which programs are most appropriate, contact us or use the online Therapy Advisor. We're happy to help.
About Bungalow Software
Bungalow Software creates and sells software for Speech & Language therapy. It was started in 1995 by Clay Nichols & Terri Brancewicz. Most of the programs on this website were developed by Clay and Terri. Terri, a speech pathologist, wanted programs for her patients to use independently at home for home speech therapy practice. She turned to Clay who created the programs. And then she asked for more. And more. Today, Bungalow serves thousands of customers around the world and has distributors in the USA, Europe, and Australia. Read more >> Bungalow has been featured in the Stroke Connection magazine and on the national and regional news and has presented seminars at the national ASHA Speech-Language Pathology conferences.Vir in več: Bungalow Software
sobota, 08. maj 2010
0
komentarji
PUBLIKACIJE - brošure, knjige, ... Narejeno po projektu »Psihosocialna pomoč pri možganski kapi«.
Vir in več
| Naročilo publikacij >> | |||||||||||
| KLUB BOLNIKOV PO MOŽGANSKI KAPI MARIBOR (2003-2008) | |||||||||||
 |  |
| |||||||||
| MOŽGANSKA KAP - INFORMACIJE O KLUBIH | |||||||||||
 | |
| |||||||||
| POLOVIČNI IZPAD VIDNEGA POLJA | |||||||||||
 | |
| |||||||||
| TRENUTEK, KI SPREMENI ŽIVLJENJE | |||||||||||
 | |
| |||||||||
| POMOČ BOLNIKU PO MOŽNANSKI KAPI | |||||||||||
 | |
| |||||||||
| PRIPOMOČKI ZA SAMOSTOJNO ŽIVLJENJE | |||||||||||
 | |
| |||||||||
| PO MOŽGANSKI KAPI | |||||||||||
 | |
| |||||||||
| MOTNJA GOVORA disfazija, afazija | |||||||||||
 | |
| |||||||||
| UČIMO SE OSNOVNIH DNEVNIH AKTIVNOSTI | |||||||||||
 | |
| |||||||||
| ZDRUŽENJE BOLNIKOV S CEREBROVASKULARNO BOLEZNIJO (CVB) | |||||||||||
 | |
| |||||||||
| KRAŠKI KLUB ZA BOLNIKE PO MOŽGANSKI KAPI | |||||||||||
 | | ||||||||||
| Naročilo publikacij >> | |||||||||||
| STAREJŠE PUBLIKACIJE - (pošlo) | |||||||||||
| VSE O MOŽGANSKI KAPI | |||||||||||
 | |
| |||||||||
| MOŽGANSKA KAP IN DUŠEVNOST | |||||||||||
 | |
| |||||||||
| DEJAVNIKI TEVGANJA ZA MOŽGANSKO KAP | |||||||||||
 | |
| |||||||||
| MOŽGANSKA KAP - INFORMACIJE O KLUBIH | |||||||||||
 | | ||||||||||
| Lingraphica has three apps for the iPhone and iPod touch. These apps add the benefits of portability to the communication and unlimited practice offered by the Lingraphica. | ||
SmallTalk Aphasia turns the iPhone or iPod touch into a mobile accessory to the Lingraphica. It allows users to take their favorite icons, phrases, and videos from the Lingraphica along with them wherever they go. It is ideal for use in everyday situations such as shopping, doctor’s appointments, phone conversations, or emergencies. This app is designed to work in tandem with the Lingraphica. You simply create your own selection of icons, phrases, and videos on the Lingraphica, and SmallTalk Aphasia transfers them to your iPhone or iPod touch.
If you already own an iPod touch or an iPhone, you can download the SmallTalk Aphasia app free from the App Store. It comes with a starter set of icons and videos. Lingraphica owners can purchase a complete SmallTalk package directly from us for $350; it consists of an iPod touch loaded with SmallTalk Aphasia, a protective speaker case, earphones, and a wall charger. We will also preload it with your personalized information.
Vir: http://www.aphasia.com/patients/product_smalltalk.aspx
The Lingraphica is a full-featured speech-generating device. It is simple to use and easy to customize with a patient's personal information. Its extensive vocabulary of icons can be combined to create personalized phrases that can be saved for easy access in the future. Patients may also take advantage of pre-loaded communication phrases, videos, and an extensive selection of therapy exercises at three levels of difficulty.
Click to learn more about the Lingraphica
Click to learn more about the Lingraphica
Aphasia is a communication disability which occurs when the communication centres of the brain are damaged. It is usually caused by stroke, but can also be caused by brain haemorrhage, head injury or tumours. Aphasia is more common than you would think. We estimate there are around 250,000 people living with aphasia in the UK. About a third of people who have a stroke will have aphasia. So you may not have heard of aphasia but you probably know someone who has it – perhaps a relative or a friend.
Each person with aphasia experiences it differently. Some people cannot speak at all; some people have just a few words. Others can no longer read, write or use numbers.
Everyday activities such as having a conversation, answering the phone, watching television, may suddenly become a source of profound frustration and anxiety both for the person with aphasia and for their families, friends and carers.
If you or a relative has got aphasia, you may have been told you have a special type of aphasia. This is dependant on which communication centres of the brain are damaged. For example, Broca's Aphasia is when a person speaks with short sentences that make sense but require great effort.
Wernicke’s aphasia is when a person speaks in long sentences that may not have meaning or may even make up words.
Global aphasia is when the aphasia is very severe.
Regardless of which kind of aphasia you may have, the impact of aphasia is different for everyone.
Vir in več
Each person with aphasia experiences it differently. Some people cannot speak at all; some people have just a few words. Others can no longer read, write or use numbers.
Everyday activities such as having a conversation, answering the phone, watching television, may suddenly become a source of profound frustration and anxiety both for the person with aphasia and for their families, friends and carers.
If you or a relative has got aphasia, you may have been told you have a special type of aphasia. This is dependant on which communication centres of the brain are damaged. For example, Broca's Aphasia is when a person speaks with short sentences that make sense but require great effort.
Wernicke’s aphasia is when a person speaks in long sentences that may not have meaning or may even make up words.
Global aphasia is when the aphasia is very severe.
Regardless of which kind of aphasia you may have, the impact of aphasia is different for everyone.
Vir in več
| Podobno kot dinamična meditacija je džiberiš zelo močna očiščevalna tehnika. Pravijo,da jo je pred stoletji uporabljal sufijski mistik Džabar. Osho jo je posodobil za današnjo rabo. | |
| Prva stopnja: Džiberiš Sedite, zaprite oči in pričnite izgovarjati nesmiselne zvoke, besede. Govorite katerikoli jezik, ki ga ne poznate. Izrazite karkoli je v vas. Um vedno razmišlja z besedami. Džiberiš pomaga prelomiti ta vzorec verbalizacije. Pomagajte si s telesom. | |
| Druga stopnja: Obračanje vase Po nekaj minutah Džiberiša, zaslišite udarec na boben, kar pomeni, da morate prenehati. Osho-jevv glas vas potem popelje v prostor globoke tišine, miru in sproščenosti...: “Be silent, close your eyes...no movement of the body – feel frozen. Go inwards, deeper and deeper, just like an arrow. Penetrate all the layers and hit the center of your existence.” | |
| Tretja stopnja: Naj se zgodi Po naslednjem udarcu po bobnu padite na tla kot vreča, obrnite se na hrbet in ostanite mirni, sproščeni. Vse, kar se ima zgoditi, naj se zgodi, le prepustite se temu. | |
| Četrta stopnja: Vrnitev Po zadnjem udarcu na boben, vas Osho-jev glas vrne v sedeči položaj in vas počasi popelje v normalno stanje. | |
AFAZIJU nije teško dijagnostifikovati, barem sa medicinskog aspekta. Sa aspekta govora odnosno jezika mora se utvrditi tip afazije. Mi to radimo pomoću Lurijinog protokola za ispitivanje afazija. Prema A.R.Luriji, afazija može biti: dinamička, eferentna motorna, aferentna motorna, amnestička, senzorna i semantička.
Svaki od ovih tipova afazija daje specifičnu sliku govora i jezika, kako na planu formiranja, tako i na planu razumevanja govornog saopštenja.
Prema tome, o kom tipu afazije se radi, i prema tome koji aspekt govora (formiranje ili razumevanje govornog saopštenja) ćemo tretirati, tokom izrade plana rehabilitacije, opredeljujemo se za jedan od sledećih trening protokola za:
- Poremecaje formiranja govornog saopštenja kod: povreda dubokih delova mozga, čeonog i čeono-slepoočnog sindroma, kod dinamičke, eferentne motorne, aferentne motorne, senzorne, akustičko-amnestičke i semantičke afazije,
- Poremećaje analize prediktivne strukture iskaza
- Telegrafski stil
- Poremećaje razumevanja govornog saopstenja kod: senzorne, semantičke, aferentne motorne, eferentne motorne afazije, pri dubinskim povredama mozga i sindromima poremecaja pamćenja i pri masivnim povredama čeonih režnjeva.
Uporedo sa ovim trening protokolima radi se i na rehabilitaciji čitanja, pisanja i računa i gde je to potrebno, ali i tamo gde nije, jer se iste veštine koriste u svrhu rehabilitacije govora i jezika.
****************************************************
Govor podrazumeva: fonaciju, artikulaciju i suprasegmentnu strukturu (tempo, ritam, akcentuacija,...). Jezik podrazumeva: leksiku, semantiku, morfologiju, gramatiku i sintaksu.
Verbalna komunikacija medju ljudima zasniva se na govoru i jeziku. Obzirom da govor i jezik nisu identični pojmovi, i poremećaje govora i jezika klasifikujemo kao posebne entitete. Dakle, postoje poremećaji govora i poremećaji jezika.
U poremećaje govora spadaju:
1. Dyslaliae:
- omisije,
- supstitucije,
- distorzije: interdentalni sigmatizam, lateralni sigmatizam, nazalni sigmatizam, adentalni sigmatizam.
2. Nazalizacije:
- Rhinolalia apherta
- Rhinolalia clausa
3. Mucanje
4. Tachilaliae, Tachiphemiae i Bradilaliae
5. Dysarthriae
U poremećaje jezika spadaju:
1. Alaliae
2. Aphasiae
3. Dysphasiae
************************************************************************
Psihopatologija
************************************************************************
Možganska kap 2006
Možganska kap 2007
*************************************************************************
Rehabilitacija govora in jezka
Svaki od ovih tipova afazija daje specifičnu sliku govora i jezika, kako na planu formiranja, tako i na planu razumevanja govornog saopštenja.
Prema tome, o kom tipu afazije se radi, i prema tome koji aspekt govora (formiranje ili razumevanje govornog saopštenja) ćemo tretirati, tokom izrade plana rehabilitacije, opredeljujemo se za jedan od sledećih trening protokola za:
- Poremecaje formiranja govornog saopštenja kod: povreda dubokih delova mozga, čeonog i čeono-slepoočnog sindroma, kod dinamičke, eferentne motorne, aferentne motorne, senzorne, akustičko-amnestičke i semantičke afazije,
- Poremećaje analize prediktivne strukture iskaza
- Telegrafski stil
- Poremećaje razumevanja govornog saopstenja kod: senzorne, semantičke, aferentne motorne, eferentne motorne afazije, pri dubinskim povredama mozga i sindromima poremecaja pamćenja i pri masivnim povredama čeonih režnjeva.
Uporedo sa ovim trening protokolima radi se i na rehabilitaciji čitanja, pisanja i računa i gde je to potrebno, ali i tamo gde nije, jer se iste veštine koriste u svrhu rehabilitacije govora i jezika.
******************************
Verbalna komunikacija medju ljudima zasniva se na govoru i jeziku. Obzirom da govor i jezik nisu identični pojmovi, i poremećaje govora i jezika klasifikujemo kao posebne entitete. Dakle, postoje poremećaji govora i poremećaji jezika.
U poremećaje govora spadaju:
1. Dyslaliae:
- omisije,
- supstitucije,
- distorzije: interdentalni sigmatizam, lateralni sigmatizam, nazalni sigmatizam, adentalni sigmatizam.
2. Nazalizacije:
- Rhinolalia apherta
- Rhinolalia clausa
3. Mucanje
4. Tachilaliae, Tachiphemiae i Bradilaliae
5. Dysarthriae
U poremećaje jezika spadaju:
1. Alaliae
2. Aphasiae
3. Dysphasiae
************************************************************************
Psihopatologija
************************************************************************
Možganska kap 2006
Možganska kap 2007
*************************************************************************
Rehabilitacija govora in jezka
The Lingraphica lets you communicate easily, using a vocabulary of picture icons. You create phrases and the Lingraphica speaks them aloud in a natural human voice.
Najstnikovi možgani
Prihajajoči teden (16.3. – 22.3.2009) se zopet dogaja Teden možganov (Brain Awareness Week), ki ga v Sloveniji že šestič organizira Sinapsa, slovensko društvo za nevroznanost.
Lahko uživate v obilici dogodkov, ki se to leto osredotočajo na povezavo med možgani in glasbo.
Kraji, ki tokrat gostijo Teden možganov, so Ljubljana, Koper, Postojna, Begunje in Maribor.
Misleči lobus
Mednarodni pobudnik vsakoletnega tedna Brain Awareness Week je Dana Foundation, ki skrbi za zvišanje vednosti o zgradbi in delovanju naših možganovi v širši javnosti.
Omožgani se tudi ti ;)
- Teden možganov 2008.
Uporabljene slike:
- Mark Parisi: Anatomy of teenagers brain.Off the mark.
- Funny Times.
Prihajajoči teden (16.3. – 22.3.2009) se zopet dogaja Teden možganov (Brain Awareness Week), ki ga v Sloveniji že šestič organizira Sinapsa, slovensko društvo za nevroznanost.
Lahko uživate v obilici dogodkov, ki se to leto osredotočajo na povezavo med možgani in glasbo.
Kraji, ki tokrat gostijo Teden možganov, so Ljubljana, Koper, Postojna, Begunje in Maribor.
Misleči lobus
Mednarodni pobudnik vsakoletnega tedna Brain Awareness Week je Dana Foundation, ki skrbi za zvišanje vednosti o zgradbi in delovanju naših možganovi v širši javnosti.
Omožgani se tudi ti ;)
- Teden možganov 2008.
Uporabljene slike:
- Mark Parisi: Anatomy of teenagers brain.Off the mark.
- Funny Times.
Svetuje dr. Vojko Flis, dr.med.
Oče leži v bolnišnici in je po operaciji zmeden. Videti je popolnoma brez orientacije. Ne ve, kje je in kaj se z njim dogaja. Družina bi ga želela premestiti v domsko varstvo. Oče se temu upira. Ni nam jasno, zakaj zdravniki ne zapišejo, da je neprišteven in zakaj ne upoštevajo zgolj mnenja družine.
Pri takih dogodkih, ki niso redki, gre za občutljivo področje, kjer se vedno prepletajo človeške vezi in veljavna pravna ureditev. Oboje ni vedno v sozvočju. Zaskrbljenost najbližjih za očetovo zdravje in njegovo spremenjeno stanje je razumljiva. Vendar je potrebno upoštevati tudi pravno ureditev. Po veljavnem pravnem redu postane vsak državljan načeloma polnopravno poslovno opravilen z doseženo polnoletnostjo. Opravilno sposobna oseba lahko samostojno ureja svoje osebne stvari (stvari civilnega prava), vodi svoje posle in kajpak tudi svobodno odloča o načinu zdravljenja ali postopkih po zdravljenju. Poslovno sposobnost in vse pravice, združene z njo, zadrži slehernik do svoje smrti. Zdravniki je s svojim mnenjem, kakršnokoli že je, ne morejo izničiti. Pravno poslovno sposobnost lahko posamezniku odvzame zgolj in samo sodišče. Pred sodiščem lahko ima mnenje zdravnikov odločilno težo, vendar je končna odločitev vedno stvar sodišča. Dokler posamezniku poslovna sposobnost ni odvzeta, odloča sam o sebi, pa četudi ima okolica o njegovem morebitnem duševnem stanju povsem svoje poglede. Takšna ureditev je razumljiva, saj bi v nasprotnem primeru lahko prihajalo do še hujših sporov. Nekomu bi lahko na primer odvzeli razpolaganje z njegovim denarjem kar na osnovi mnenja zdravnikov. Pojavili bi se lahko spori okoli lastništva nepremičnin. Bolnikom, ki so dalj časa v bolnišnici, bi lahko svojci brez prave pravne zaščite odtujili premoženje in še bi lahko naštevali. Podobna analogija velja kajpak tudi za odločanje o postopkih zdravljenja in o načinu življenja bolnika po zdravljenju: bolnik, ki je poslovno opravilno sposoben, odloča o takih stvareh povsem samostojno. Prav nič mu ni potrebno spoštovati želja ali zahtev svojih najbližjih.
Seveda pa vsakdanje življenje piše svoje zgodbe in taka ureditev mnogokrat poraja spore. Starostniki zaradi naravnega pešanja umskih zmožnosti ali zaradi nezmožnosti zdravorazumske presoje, ki jo je povzročila bolezen, mnogokrat sprejemajo odločitve, s katerimi se družina ne strinja. V Sloveniji o takih stvareh običajno ne razmišljamo takrat, ko jih je mogoče urediti brez večjih težav. Premalo se zavedamo, da obdobje bolezni, še posebej če je dolgotrajno, lahko posamezniku povzroči izjemne preglavice in da je za primer bolezni mnogokrat potrebno urediti tudi pravne stvari. Bolniki na primer lahko ostanejo nepredvidljivo dolgo v bolnišnici, doma pa ostanejo neplačani računi za elektriko, stanovanje, vodovod in telefon. Običajno je vzrok takemu stanju nezmožnost dvigovanja denarja na banki, ker bolnik pred tem ni uredil ustreznih pooblastil. Dokler smo zdravi, se nam take stvari zdijo malenkostne ali povsem nepomembne. Ko zbolimo, nam lahko temeljito zagrenijo življenje. Pravno pa jih ni težko urediti. Pravo ima na razpolago številna preprosta orodja. Vsakdo lahko v primeru bolezni pooblasti kogarkoli za opravljanje vseh svojih pravnih poslov. Izbere lahko osebo, ki ji najbolj zaupa. Če je pretirano nezaupljiv, je pooblastilo lahko delno in se lahko dotika le tistih najbolj nujnih pravnih poslov, katerih mirovanje lahko povzroči nepopravljive posledice ali hude zaplete.
Za primere bolezni lahko vsakdo uporabi tudi druga pravna orodja. V Sloveniji jih na žalost praviloma ne uporabljamo ali pa nanje naletimo izjemno redko. Ko smo zdravi, lahko pripravimo vnaprejšnje odredbe v obliki tako imenovane zdravstvene oporoke ali pa lahko za obdobje hude bolezni prenesemo odločanje o zdravstvenih stvareh na drugo osebo. Vnaprejšnje odredbe so lahko zapisane tako, da točno določijo, kakšno mora biti zdravstveno stanje posameznika, ko pričnejo veljati. Vsakdo lahko pri notarju sestavi listino, kjer bo natančno zapisano, kaj želi v primeru hude bolezni in kdo naj, na primer, vodi njegove pravne posle in na kakšen način naj odloča o poteku življenja po končanem zdravljenju.
V opisanem primeru to seveda več ni možno. Mimo očetove volje ni mogoče ukrepati in zdravniki ne smejo ravnati v nasprotju z bolnikovo voljo. Če je bolnik v sporu s svojo družino in če je spor tako zakoreninjen, da normalni pogovori med člani družine niso več možni, lahko pomaga tretja oseba, ki odigra vlogo posrednika. Običajno je to socialni delavec, lahko je tudi psiholog, praviloma pa se mora v pogovore vključiti širša skupina ljudi. Pogovori so lahko dolgotrajni, vendar je to v takih primerih edina pot do sporazuma, ki bo sprejemljiv za vse vpletene.
Sorodni članki
Zaščita delovnega invalida
avgust 2009
Laboratorijske preiskave – kdaj in kolikokrat na leto?
julij 2009
Se zavarovalnica izmika?
junij 2009
Krivična odločba invalidske komisije
maj 2009
Razkritje medicinskih podatkov delodajalcu
april 2009
Zdravstvena oporoka
marec 2009
Prisilni sprejem v psihiatrično bolnišnico
februar 2009
Posmrtno darovanje telesa
januar 2009
Zdravniška poklicna molčečnost
december 2008
Krivda za posledice po operaciji kolena
oktober 2008
Mimo bolnikove volje ne gre
Naročite se na:
Objave (Atom)
Spremljevalci
- Follow Us on Twitter!
- "Join Us on Facebook!
- RSS
Contact